Odprtje izraelskega veleposlaništva v Sloveniji – histerija na levici

V zadnjem času buri duhove napoved odprtja izraelskega veleposlaništva v Sloveniji. Na levici so celotno zadevo zapakirali v zaroto Black Cube, Izrael, Janša in veleposlaništvo, čeprav se je o odprtju govorilo že več let. Toliko čustvenih odzivov ni sprožilo odprtje nobenega drugega veleposlaništva, nekateri nevladniki pa si že manejo roke zaradi morebitnih protestov.

Veleposlaništvo naj bi se odprlo septembra 2026

Kot lahko razumemo sporočila iz izraelske strani, naj bi si veleposlaništvo odprlo enkrat v septembru, iskali pa naj bi lokacijo. Verjetno so do sedaj lokacijo že našli, kajti varnostne zahteve so na izraelskih veleposlaništvih bolj zapletene kot na primer na slovenskih. Vsekakor je po določitvi lokacije potreben čas za prenovo in varnostno strukturo ambasade, ki recimo vzdrži tudi molotovko kakšnega izgubljenega protestnika. Predvsem Izrael spremlja zadnje dogodke s slovensko predsednico Natašo Pirc Musar, ki se je znašla v žarišču pozornosti zaradi temeljnih kršitev varnostnih protokolov.

Iz slovenskega gledišča se lahko sprašujemo, zakaj Izrael ni odprl veleposlaništva že v preteklih letih. Državi imata namreč dolgo zgodovino, ki je bila tako na zelo visoki kot nizki ravni. Že za časa Jugoslavije so slovenski predstavniki pomagali pri migraciji Judov v Izrael. Začetek izraelske države je odprl nova poglavja, ki so sprva nakazovala dobre odnose in sodelovanje. Jugoslavija je izraelskim borcem leta 1948 pošiljala orožje in pomoč, čeprav je po drugi strani igrala tudi anti-sionistično vlogo.

Odnosi med Izraelom in Jugoslavijo so se ohladili skupaj z mnenjem vzhodnega bloka, ki je začel nasprotovati Izraelu potem, ko je ta dobil podporo zahoda, smer pa se je obrnila stran od socialističnih kibucev. Jugoslavija je predvsem z nastopom v klubu neuvrščenih podprla Egipt in druge sovražnice Izraela. Irak, Egipt in Sirija so bili del jugoslovanskega programa orožja, tudi kemičnega. Kasneje, ko je Homeini prevzel žezlo v Iranu, je Jugoslavija prodajala orožje še Iranu. Odnos slovenskih oblasti je zato nihal med podporo in averzijo, podobno pa je še danes.

Teorije zarot na ravni nacistične Nemčije

Slovenija ni imuna na teorije zarot, kjer so Judje del globalne kapitalistične kabale, kar je tako domena skrajne levice kot desnice. Zelo opazen pa je trend anti-semitizma na levici, ki je postala propagator sionističnih zarot na ravni Der Sturmerjevih člankov. Drži, da Izrael ne more biti imun na kritiko, predvsem ob dejstvu, da danes v Netanjahujevi vladi zasedajo stolčke judovski ekstremisti, primer sta Smotrič in Ben Gvir, ki sta Izraelu naredila toliko škode kot noben politik od ustanovitve izraelske države naprej.

Prav tako ne moremo mimo dejstva, da Netanjahujeva vlada zaradi preživetja nima volje ukrotiti najbolj skrajnih elementov judovske družbe, ki v tem trenutku izvajajo nasilje nad Palestinci na Zahodnem bregu in vdirajo celo čez sirsko mejo. Še huje, ti isti huligani celo pričakujejo, da bodo opravičeni služenja vojske, medtem ko bodo zahtevali, da jih bo branil izraelski vojak.

Toda to ne upraviči dejstva, da danes po Evropi gledamo nasilne izgrede proti Judom, največ rasizma pa je v sklopu anti-semitizma. Že ob prečkanju desettisoče migrantov v Ceuto so mnogi ekstremisti tako na levi kot na desni pokazali prst na judovsko kabalo. Enako vidijo napad na Iran, torej kot skrivni načrt judovske kabale, ki upravlja z vrhom ameriške politike. Slovenci namreč niso imuni na takšne norosti, prebiramo jih lahko namreč v dnevni interakciji na spletu.

Če so judovske zarote in celo knjiga sionističnih protokolov bile del sprejete literature na Bližnjem vzhodu, so te ponovno našle mesto na zahodu. Procesije gibanja Palestine Action in drugih nevladnih organizacij so postale parade linča in anti-semitizma, ki so rezultirale v naraščajočem nasilju nad Judi. Napadi na sinagoge, izraelske turiste, pozivi k linču, blokadam in še več so retorika, ki jo je posvojila ekstremna levica. Zeleno-rdeča-okoljska koalcija je postala sinonim za rjavosrajčnike v moderni dobi.

Slovenska levica

Ravno ta histerična manifestacija, ki prikazuje Izrael kot nekakšno demonično tvorbo ter jo vidijo kot produkt zahodnega imperializma, se izraža tudi v slovenski politiki. Vrhovni primer maničnega nasprotovanja Izraelu sta bila nekdanji predsednik vlade Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon. Spletni videi, gromke izjave, ropotanje po govorniških odrih, mešanje vojne v Gazi med kulturniške prireditve in na koncu kulminacija obtožb v judovsko zaroto je zgradila enega najbolj skrajnih anti-sionističnih blokov, česar se ne bi sramoval niti Gregor Strasser.

Še danes ne zamudijo priložnosti pošiljanja pisem v zvezi z Gazo, najbolj pa je aktivna stranka Levica, ki je eno pismo odposlala ravno danes. Njihova obsedenost z Izraelom spominja na druge čase, četudi jih sami ne povezujejo s preteklostjo, ki je bila odgovorna za največji poboj Judov v Evropi. Ta obsedenost je namreč del leve ideje, da je potrebno zahod uničiti v samih temeljih, Izrael pa je del zahodnega imperializma in neokolonializma, kajti nastal naj bi namreč v okrilju prvega, preživi pa v okrilju drugega.

Dve državi

Lahko se levica strinja, da sta za obstoj potrebni dve državi, ne bo pa priznala zločinskosti džihadističnih organizacij, koruptivnosti političnih strank in želje po izbrisu Izraela samega. Nikoli niso obsodili Hamasa, ker ga vidijo kot nekakšne partizane, ki se borijo proti okupatorju. Zato ne čudi njihova ideja, da je za boj proti okupatorju dovoljeno vse, med drugim tudi ugrabljanje dojenčkov in sekanje glav z lopatami.

Ali morda streljanje najstnikov, ki bežijo iz festivala Nova kot v apokaliptičnem nadaljevanju Mad Maxa, medtem ko se tako borci Hamasa kot običajni prebivalci Gaze pripravljajo na streljanje mladih z užitkom in veseljem. Nikoli niso obsodili človeka, ki se je razstrelil v nabito polni pizzeriji, avtobusu, ali postaji, nikakor ne slišimo kritike tunela polnega eksploziva pod vrtcem in lahko naravnost moledujemo za obsodbo veselja, ki so ga Palestinci podoživljali ko so metali granate med civiliste, ki so se zatekli v civilni bunker. Eksekucij naša levica ni obsodila.

Ali je zato tako problematično, ko se redko pojavi razstava o 7. oktobru, kjer lahko ljudje dejansko začutijo dejanski pomen genocida? Namenski izbris prebivalstva in ne kot kolateralne žrtve napada? Če bi našli sočutje do Izraelcev, potem bi težje sprejeli agitacije za terorista Marvana Barghutija, ki je odgovoren za serijo umorov z izvedbo in organizacijo terorističnih napadov, ki so pobili tudi ženske in otroke.

Hinavščina

Nekateri bi rekli, da je nasprotovanje Izraelski ambasadi del nasprotovanja izraelski politiki. Če bi to držalo, potem bi vsekakor zahtevali zaprtje iranske ambasade v Ljubljani. Ali pa lahko rečemo, da je za slovensko levico obešanje Irancev na gradbene žerjave, ki so izrazili nestrinjanje z režimom, nekaj povsem običajnega? Ali je Asta že kdaj videla kakšen bližnjevzhodni in afriški zapor, kjer so puljenje nohtov, posilstva in umori nekaj povsem običajnega. Morala bi zahtevati zaprtje najmanj šestih ambasad v Sloveniji.

Izraelska ambasada se bo končno odprla v Sloveniji, saj je ta pomembna za dvostranske odnose med državama. Govorimo o poslovni ravni, znanosti in raziskovanju, izraelska podjetja pa so med vodilnimi na svetu na področju biotehnologije, fizike, obrambe in znanosti. Nikakršne potrebe ni, da bi zaradi Astinih namišljenih nočnih mor nasprotovali države s katere imamo lahko odlične odnose in je lahko odskočna deska v Levant.